Binkoštna cerkev Emanuel Maribor

Prebrali bomo Božjo besedo iz evangelija po Mateju 21,vrstice 12-16: **Jezus je stopil v tempelj in izgnal vse, ki so v templju prodajali in kupovali. Menjalcem denarja je prevrnil mize, prodajalcem golobov pa stole in jim rekel: »Pisano je: Moja hiša naj se imenuje hiša molitve, vi pa ste iz nje naredili razbojniško jamo.« V templju so se mu približali slepi in hromi in jih je ozdravil. Ko so véliki duhovniki in pismouki videli čudeže, ki jih je storil, in otroke, ki so v templju vzklikali in govorili: »Hozana Davidovemu sinu!«, so postali nejevoljni in so mu rekli: »Slišiš, kaj ti govorijo?« Jezus pa jim je dejal: »Seveda! Ali niste nikdar brali: Iz ust otročičev in dojenčkov si sebi pripravil hvalo.**

Gospod vabi svojo cerkev k molitvi! Gospod vabi tebe in mene k molitvi! Gospod vabi svojo cerkev v Strmi ulici 8 k molitvi! Na žalost si večina kristjanov vzame premalo časa za molitev; najbrž tudi mi. Želja po molitvi nikoli ne pride iz našega telesnega človeka, temveč želja po molitvi in po skupnosti z Jezusom pride iz našega duhovnega človeka in po delovanju Svetega Duha. Sveto pismo nas vedno znova opozarja na to, kako pomembna je molitev za blagostanje in službo kristjana. Pogovor z Bogom spada k življenjskemu stilu Božjih otrok. Odnos lahko uspeva le skozi skupnost in komunikacijo, tako tudi ponovno vzpostavljen odnos med človekom in Bogom.

Nemškega reformatorja dr. Martina Luthera so enkrat vprašali: Kako načrtuješ naslednji dan? Odgovoril je: »Delo od zgodnjega jutra do poznega večera. Resnično, imam dosti dela, vendar si prve tri ure vzamem čas za molitev. Jezus Kristus nam v prebranem tekstu želi pokazati, kaj je glavna naloga Kristusove cerkve. **Moja hiša naj se imenuje hiša molitve!** V Božji cerkvi ima lahko človek živo skupnost z živim Bogom. V Božji cerkvi se lahko človek sreča z živim Bogom.

Bog ne želi samo takrat imeti skupnost z nami, ko pridemo na naša bogoslužja, temveč Bog si želi biti z nami vsepovsod; doma, v naših zakonskih zvezah, v naših družinah, na delovnem mestu, v šolah, fakultetah, na poti, vsepovsod. Bog želi biti z nami štiriindvajset ur na dan.

Sveto pismo nam govori, da Božji tempelj v Novi zavezi ni več zgradba, lepe velike cerkve, temveč Sveto pismo nam govori, da je Božji tempelj v Novi zavezi živo kamenje in to smo mi, mi, ki smo na novo rojeni od zgoraj, od Boga. Božji tempelj je Jezusova cerkev. V pismu Hebrejcem 3,6 beremo: **Njegova hiša pa smo mi!** Apostol Pavel piše svojemu sodelavcu Timoteju v 1. Pismu Timoteju 3,14-15: **Sporočil sem ti, napisal sem ti, kako se moraš obnašati v Božji hiši, ki je Cerkev živega Boga.**

V tej prebrani besedi Pavel ni mislil na zgradbo, temveč na kristjane, katerim je služil Timotej. Pavel piše cerkvi v Korint v 1. Pismu Korinčanom 3,16: **Vsi vi, ki se zbirate v Korintu ste Božji tempelj! Vsi na novo rojeni kristjani, danes zbrani v Strmi ulici 8, ste Božji tempelj!** In Jezus pravi; *Moja hiša, moj tempelj naj bo hiša molitve!*Dragi moji, Bog si želi, da je naše življenje luč za Jezusa, da je naše življenje hiša molitve. In če naše duhovno življenje ni hiša molitve, potem je naše duhovno življenje nekaj drugega.

Kaj misli Jezus, ko govori o razbojniški jami? Ljudje v Jezusovem času, s tem, da so prodajali in kupovali v templju ter menjali denar, niso videli nekaj strašnega. Toda Božja hiša je bila namenjena za Boga in za ljudi, ki so se srečevali z živim Bogom. Božja hiša je imela drugi namen! V evangeliju po Janezu 2,14 beremo: **V templju je Jezus našel prodajalce volov, ovc in golobov ter menjalce denarja, ki so sedeli tam.** Najbrž je bilo tako: spredaj so imeli bogoslužje, zadaj pa so prodajali vole, ovce, golobe in služili z denarjem. A si lahko predstavljate, kako je tempelj izgledal? Verujem, da so bili prodajalci in kupci glasni in seveda, s tem so motili tudi bogoslužje.

Poglejmo, kako je Jezus gledal na dogajanje v templju. Jezus je opazil, da s tem, ko se je v templju počenjalo vse mogoče, tempelj zdaleč ni bil tisto, kar bi mogel biti. Tempelj v Jezusovem času ni bil več hiša molitve, tempelj ni bil več hiša Božjega razodetja, tempelj ni bil več mesto, kjer so se srečevali Bog in ljudje. V templju je bilo vse mogoče; prodaja volov, ovc, golobov; menjava denarja, v templju na žalost ni bilo tisto, kar bi moralo biti. V templju se je šlo samo za zaslužek. V templju ni bilo več Božje slave!

In potem beremo v Evangeliju po Janezu 2,15-17: **Iz vrvi je Jezus spletel bič ter vse izgnal iz templja z ovcami in voli vred. Menjalcem je raztresel denar in prevrnil mize, prodajalcem golobov pa rekel: »Spravite proč vse to in iz hiše mojega Očeta ne delajte tržnice!« Njegovi učenci so se spomnili, da je pisano: Gorečnost za tvojo hišo me razjeda.** To so ostre besede; Jezus je iz templja izgnal vse tisto, kar tja ni spadalo.

Mogoče je v našem življenju nekaj, kar ne pripada v naše krščansko življenje. Vem, da smo že bili neštetokrat nagovorjeni na bogoslužjih, ali pa, ko doma beremo Sveto pismo ali pa molimo: določene stvari moramo odstraniti iz svojega duhovnega življenja. Dragi brat, draga sestra, dragi prijatelji: »Tvoja stiska ima korenine in Jezus ti to jutro želi povedati: „Pridi, iztrgaj te korenine. Iztrgaj greh iz svojega srca!“ Vem, da greh zna biti zelo žilav in odporen! Jezus želi rešiti tvojo stisko. Zato se te želi dotakniti pri koreninah. Kolikokrat nas je Gospod že nagovoril zaradi točno določenega greha. Mi pogosto vzamemo škarje in odrežemo tisto, kar štrli iz zemlje, ko Jezusa prosimo: „Odpusti mi!“ Potem gremo iz cerkve in že naslednji dan delamo isto! Jezus se želi dotakniti korenine. Potrebna je motika, da bodo korenine odstranjene. Jezus nam pravi: »Nič ne pomaga, da me vsako nedeljo prosiš za odpuščanje, dokler ne iztrgaš greha iz svojega srca.« Jezus nam govori v vsej prijaznosti in ljubezni, zato mu lahko dopustimo, da se nas dotakne pri koreninah.

To pomeni, da moramo nehati gledati na stvari, ki nas vedno znova pripeljejo v isto stisko, kot na nedolžne in nenevarne. Odstraniti korenine pomeni, da se odvrnem od grešnih stvari in dovolim, da mi Bog iztrga napačno stališče iz mojega srca. Bog želi za svoje otroke, da so oprani po krvi Jezusa Kristusa in da so Božji tempelj. Jezus v tem jutru nekaterim pravi: »Poklical sem te za določen namen, poklical sem te, da izpolniš določeno službo, ki jo lahko samo ti izpolniš; dovoli, da te vodi in uporabi Sveti Duh.« Zelo pomembno je, da se damo voditi Svetemu Duhu (Kdo bo šel delat za Gospoda? In jaz sem odgovoril Gospodu:Pošlji mene! In potem sem šel oznanjat evangelij Jezusa Kristusa …)

Jezus Kristus nam je največji primer v molitvi. V evangeljih beremo, da je Jezusovo življenje bilo vedno znova povezano z molitvijo. Jezus je svojo službo za Boga začel v molitvi in Jezus je svojo službo na tem svetu, končal v molitvi. **Oče, v tvoje roke izročam svojega duha!** (Luka 23,46) Zanimivo je, da so učenci včasih iskali Jezusa; veste, kje so ga našli? Skoraj vedno v molitvi. Dragi moji bratje in sestre: »Kje najdemo mi danes Jezusa?« V pismu Hebrejcem 7,25 beremo: **Dokončno lahko odreši tiste, ki po njem prihajajo k Bogu, ker vedno živi, da posreduje zanje; da moli zanje.** Kje je Jezus danes? Kaj dela Jezus za tebe in mene? Jezus moli za nas! Kje lahko Jezusa srečamo? Jezusa lahko najdemo in srečamo v molitvi.

Dragi moji, če želimo, da uspemo v našem krščanskem življenju in v molitvi, potem nam je potrebna disciplina. Apostol Pavel piše v 1. pismu Korinčanom 9,24-27: ** Mar ne veste, da tisti, ki tečejo na tekališču, res vsi tečejo, da pa le eden dobi nagrado? Tako tecite, da jo boste dosegli. Vsak tekmovalec pa se vsemu odreče, ôni, da prejmejo venec, ki ovene, mi pa nevenljivega. Zato jaz ne tečem kar na slepo, ne bojujem se, kakor bi mahal po zraku. Nasprotno, trdo ravnam s svojim telesom in ga usužnjujem, da ne bi bil sam zavržen, ko oznanjam drugim. ** Vrhunski športniki so pripravljeni, da marsikaj opustijo v svojem življenju, da bi lahko uspeli v svojem športu in bili na vrhu.

Ko je Jezus očistil tempelj in tempelj storil za hišo molitve, se je zgodilo nekaj čudovitega. **V templju so se približali Jezusu slepi in hromi in jih je vse ozdravil.** Kdaj so prišli slepi in hromi k Jezusu? Prišli so po tistem, ko je bil tempelj očiščen, ko je tempelj postal hiša molitve. Kristjanka v Švici je molila in Gospod ji je v molitvi povedal: »Pojdi svoji sosedi in ji povej, da bo vse dobro!« Vse dobro! Kdo vam je telefoniral iz bolnice jo je vprašala soseda? Nihče mi ni telefoniral iz bolnice; Jezus me je poslal k vam. Bog mi je povedal, ko sem molila, da bo z vami vse dobro. …

Dragi bratje in sestre, poslušajte, kaj nam Gospod želi povedati v tem jutru: »Je ogromno ljudi okrog nas, ki so duhovno slepi in izgubljeni, ki so duhovno pohabljeni, ki ne vedo, kako naprej v svojem življenju, ki rabijo nujno Božjo pomoč. Bog jim želi pomagati!« Kje? Tam, kjer se ON razodene. In Jezus se razodene v svoji hiši, v Kristusovi cerkvi. Okrog nas živijo bolni v brezupni situaciji; kdo jim lahko pomaga? Pomaga jim lahko Jezus Kristus, ki je vstal iz mrtvih in živi; in pomaga jim lahko tudi Kristusova cerkev. Pomagamo jim lahko mi! Moja hiša naj bo hiša molitve! Bog se želi tudi v našem času razodeti in delati čudeže, znamenja in ozdravljenja. Bog si goreče želi ljudem pomagati, On želi zvezane osvoboditi! Toda Bog želi, da bi Njegova Cerkev bila hiša molitve, mesto, kjer se razodene Bog.

Bog si želi, da bi Njegova Cerkev bila razodetje Božje slave v tem svetu. Bog želi stanovati v tvojem srcu, Bog želi vladati v svoji Cerkvi, Bog si želi za svojo Cerkev, da je luč in Božje pričevanje, Bog si želi, da izgubljeni pridejo nazaj k njemu in spoznajo, da je Jezus Kristus edina pot v nebesa.

Ko je Jezus očistil tempelj, ozdravil slepe in hrome, so otroci in vsi prisotni začeli slaviti Gospoda. Zakaj so slavili in častili Gospoda? Zato, ker so ga doživeli in videli velika Božja dela. Bog si želi, da ga Njegovo ljudstvo časti, obožuje in povzdiguje.

Moja cerkev naj bo cerkev molitve